Del opozicije uporablja vse načine, vključno z demostracijami, da blokira potrebne ukrepe in reforme. Kljub temu je v danih razmerah vladi Janeza Janše le v nekaj mesecih uspelo sprejeti kar šriti (od petih) ključnih ukrepov za izhod iz krize.
Drage državljanke in državljani Republike Slovenije!
Te dni praznujemo dan nacionalne samostojnosti in enotnosti v spomin na referendumsko odločanje o slovenski samostojnosti in neodvisnosti, ki je potekalo le dan pred svetim večerom 23. decembra 1990. Glasovanja o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, se je udeležilo več 93 odstotkov volilnih upravičencev. ZA samostojno Slovenijo je glasovalo 88,5% vseh volilnih upravičencev, kar pomeni, da je bilo kar devet od desetih državljank in državljanov za samostojnost. Tako kot mnogi vi, se tudi sam s ponosom spominjam teh veličastnih dogodkov.
Danes smo na žalost vsi skupaj pod vtisom krize, a tudi zadnjih demonstracij, ki pretresajo našo mlado državo. Pogosto so bili protesti zaznamovani s prostaško govorico, nasiljem in totalitarno simboliko, za katero smo mislili, da je že na smetišču zgodovine. Glavno sporočilo teh demonstracij bi lahko strnili v prevladujoče geslo, ki se je pojavljalo povsod – gotof si! Mnogi mediji in t.i. analitiki skušajo iz njih napraviti neko novo in dodano vrednost slovenskega političnega trenutka. A za spoznanje prave vrednosti zadnjih demonstracij je dovolj le kratka zgodovinska primerjava.
Slovensko pomlad, ki je v vsej svoji veličini vzcvetela prav ob plebiscitu, so zaznamovale drugačne demonstracije. Njihova glavno sporočila so bila ZA demokracijo, ZA svobodo, ZA samostojnost. To je bil čas iskanja osebne in nacionalne emancipacije, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše in normalno življenje ljudi. Na te zahteve smo vezali svoj biti ali ne-biti, svoj obstoj in razvoj. Moč svobode, v katero smo verjeli kot posamezniki in kot nacija, je podirala vse zidove, tiste v glavah in tiste ta prave.
Po 22 letih bi pričakovali, da bodo vrednote demokracije, strpnosti, osebne in nacionalne svobode, pridobile na veljavi in da bo raven državljanske in domovinske kulture višja. Čeprav značaj in sporočilna vrednost demonstracij, vodenih s strani stare levice, še ne odraža splošne ravni politične kulture pri nas – na demonstracijah 21. decembra 2012, ko naj bi šlo za vseslovensko vstajo, se je zbralo precej pod en odstotek slovenskih državljanov in državljank – pa so vendarle opozorili na krhkost demokracije v Sloveniji, na katero moramo biti posebej pozorni.
Vsekakor ne bi bilo dobro, da bi ta državni praznik razvrednotili zaradi krize, ki je mnoge močno prizadela. Da bi lažje razumeli trenutek časa, ki ga živimo, in da bi lažje anticipirali prihodnost, je več kot dobrodošlo, da se z mislimi še vrnemo na čas zvezdnih trenutkov v razvoju slovenske nacije. Zahteva po samostojni državi je sicer zelo stara, v slovenski pomladi pa je dobila nove razsežnosti in moč. Najprej v Majniški deklaraciji, ki je bila politična platforma nastajajoče demokratične opozicije, ki se je združila v Demos. Ob tem naj spomnim, da je pobudo za plebiscit prvič omenjal podmladek Pučnikove stranke aprila 1990. Socialistična stranka pa jo je predstavila v tedanji skupščini oktobra istega leta. In ko je dr. Pučnik po znamenitem novembrskem sestanku vodstva Demosa v Poljčah, to še isti dan javno naznanil na srečanju v Ptuju, poti nazaj več ni bilo.
Priprave na plebiscit imajo res posebno mesto v slovenski politični zgodovini, saj so prvič poenotile slovensko politično sceno: stari in novi politiki so vzpostavili nekakšen pakt. Po plebiscitu, ko je bilo treba voljo ljudi uresničiti tudi v praksi, takšnega sodelovanja ni bilo več. Nasprotno, opozicija je marsikateremu ukrepu, ki je bil nujen za osamosvojitev, nasprotovala. Naj poudarim, da so bile ključne odločitve v takratnem parlamentu, marca in aprila 1991, sprejete izključno z glasovi Demosovih poslancev!
Tudi danes taista opozicija ne sodeluje pri izhodu iz krize. Ne, da ne sodeluje: del opozicije uporablja vse načine, vključno z demostracijami, da blokira potrebne ukrepe in reforme. Kljub temu je v danih razmerah vladi Janeza Janše le v nekaj mesecih uspelo sprejeti kar štiri (od petih) ključnih ukrepov za izhod iz krize.
Kakor kažejo politične razmere, je "problem" vlade Janeza Janše v tem, ker je na pravi poti. To je pot iz krize, ponovnega gospodarkega razcveta, socalne pravičnosti in politične stabilnosti. In skrajna levica – maske so že zdavnaj padle - ne želi vladi privoščiti nikakršnega, tudi najmanjšega uspeha.
Drage državljanke in državljani! Naj nas nasilje, ščuvanje, novi in stari ekstremisti ne odvračajo od odgovornosti, ki jo imamo za svojo državo. Naj nam ne odvzamejo poguma, samozavesti, ponosa. Vsak od nas, ne glede na položaj, ki ga ima, je odgovoen za to, da ohranimo našo Slovenijo za prihodnje rodove takšno, kakršno smo ji jo zamislili pred 22 leti: kot suvereno, gospodarsko uspešno, pravično in predvsem - demokratično! Slovenija JE na pravi poti, zato bo leto 2013 uspešnejše kot iztekajoče.
Zato tokratna čestitka ob Dnevu samostojnosti in enotnosti izzveneva bolj optimistično: srečno!
Dr. Milan Zver